9. Preostali 1%

Pravzaprav več kot le 1%...

9.1 Arhiviranje datotek: tar in gzip

Programa tar in gzip sta standardno uporabljana programa za arhiviranje in stiskanje datotek na Unixu. Prvi služi za izdelavo arhivov -- podobno kot PKZIP na DOS, le da arhiva ne stisne. Nov arhiv ustvarimo takole:

$ tar -cvf <arhuvska_datoteka.tar> <datoteka> [datoteka...]

Iz arhiva izluščimo posamezno datoteko ali več datotek:

$ tar -xpvf <arhivska_datoteka.tar> [datoteka...]

Vsebino arhiva izpišemo z ukazom:

$ tar -tf <arhivska_datoteka.tar> | less

Arhiv (ali kakršnokoli drugo datoteko) lahko stisnemo s programoma compress ali gzip. Drugi je novejši in precej bolj učinkovit pri stiskanju, zato uporabo prvega odsvetujemo.

$ compress <datoteka>
$ gzip <datoteka>

Rezultat je stisnjena datoteka, ki ima bodisi pripono .Z (compress) ali .gz (gzip). Nobeden od njiju ni arhivski program in stisneta le po eno datoteko naenkrat. Stisnjene datoteke razpnemo z obratnima ukazoma:

$ compress -d <datoteka.Z>
$ gzip -d <datoteka.gz>

Več o enem in drugem preberite v priročniku.

Obstajajo tudi programi unarj, zip in unzip. Slednja sta povsem združljiva s parom PKZIP/PKUNZIP. Arhivske datoteke s pripono .tar.gz ali .tgz so v svetu Unixa enako pogoste kot datoteke .ZIP v svetu DOS. Gre za datoteke, ki so bile najprej arhivirane s programom tar, zatem pa še stisnjene s programom gzip. Vsebino stisnjene arhivske datoteke si ogledamo tako, da progranu tar dodatno podamo še izbiro -z:

$ tar -ztf <datoteka.tar.gz> | less

9.2 Nameščanje dodatnih programov

Najprej: nameščanje dodatnih programov je delo sistemskega skrbnika. Večina programskih paketov za Linux se razpečuje kot arhiv .tar.gz. Arhiv navadno vsebuje podimenik z imenom programskega paketa, ta pa vsebuje vse datoteke in eventuelne podimenike. Dodatne programe navadno nameščamo v imenik /usr/local. Arhiv razpakiramo z ukazom:

# tar -zxf <arhiv.tar.gz>

Navodila za namestitev so navadno v datoteki README ali INSTALL. Dostikrat je programski paket na voljo le kot izvorna koda, kar pomeni, da ga morate najprej prevesti. Dostikrat gre to enostavno z zaporedjem ukazom ./configure, make in make install. Seveda potrebujete prevajalnik gcc ali g++.

Drugi arhivi morajo biti razpakirani iz korenskega imenika /; takšni arhivi so recimo Slackware (.tgz). Spet tretji ne vsebujejo podimenika, ampak se datoteke razpakirajo kar v trenutnem imeniku. Vedno je pametno prej z izbiro -t izpisati vsebino arhiva, preden ga z izbiro -x v resnici razpakiramo.

Paketi za distribucije Debian, Red Hat in Caldera uporabljajo lasten arhivski format; prva .deb, drugi dve .rpm. Posebno drug format je precej razširjen; takšne pakete namestimo enostavno z ukazom:

# rpm -i paket.rpm

9.3 Nasveti brez katerih ne gre

Avtomatična dopolnitev ukazov: pritisk na tipko <TAB> pri tipkanju v ukazni lupini avtomatično dopolni vrstico. Na primer, če prevajate program, gcc precej_dolgo_ime_datoteke.c, je dovolj, če natipkate začetek imena in pritisnete <TAB>: gcc prec<TAB> (začetek mora biti dovolj dolg, da enolično določa datoteko; v nasprotnem primeru bo ukazna lupina prikazala vse datoteke, ki ustrezajo pogoju).

Pomikanje nazaj po izpisu: pri izpisovanju na zaslon se dostikrat zgodi, da je tisto zanimivo ravnokar izginilo na vrhu zaslona. Nekaj zadnjih strani izpisa (koliko, je odvisno od grafične kartice) je kljub vsemu še shranjeno, do njih pridete s pritiskom na tipki <SHIFT>+<PAGE UP>.

Vrnitev zaslona v normalno stanje: če ste na zaslon s programoma more ali cat izpisali kakšno čudno, recimo binarno, datoteko, je zaslon lahko ostal v neuporabnem stanju. Poskusite na slepo natipkati reset ali pa naslednji niz znakov: echo CTRL-V ESC c RETURN.

Odreži in prilepi: za znakovni zaslon glej spodaj; v X11 kliknite in povlecite miško, da označite (pobarvate) besedilo, potem kazalček prestavite na željeno mesto in pritisnite srednji gumb na miški (ali levega in desnega hkrati, če imate miš z dvema gumboma). Obstaja tudi odlagališče xclipboard (kamor lahko odlagamo samo besedilo); naj vas pri njem ne zmede zelo dolg odzivni čas.

Miška in znakovni zaslon: če ste namestili paket gpm, gonilnik za miško za znakovni zaslon, lahko z klikom in potegom označite besedilo, s klikom na desni gumb pa ga prenesete na nov kraj. Deluje tudi prek več virtualnih konzol.

Sporočila jedra operacijskega sistema: v datoteko /var/adm/messages (ali /var/log/messages) se zapisujejo sporočila jedra, vključno z izpisom ob zagonu. Tudi ukaz dmesg je uporaben.

9.4 Kje najdemo programe

Če vas skrbi, kje boste našli nadomestila za svoje stare programe z DOS/Windows, vam svetujemo, da se najprej obrnete na enega od glavnih arhivov programja za Linux: ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux, ftp://tsx-11.mit.edu/pub/linux, ali ftp://ftp.funet.fi/pub/Linux (vsi so zrcaljeni širom sveta, tako da poiščite najbližje zrcalo). Drug imeniten kraj je stran ,,Linux Applications and Utilities Page`` na http://www.xnet.com/~blatura/linapps.shtml.

9.5 Sladkorčki

Na Linuxu lahko počenjate cel kup stvari, ki jih je bilo nerodno, težko ali pa sploh nemogoče izvesti pod DOS/Windows. Tole je kratek seznam; le toliko, da dobite okus:

• Ukaz at omogoča izvajanje ukazov ob določenem času
• awk je preprost, a močan jezik za delo s podatkovnimi datotekami (in ne samo z njimi). Če je podatki.dat tabela s podatki, lahko z naslednjim enovrstičnim programčkom izpišete prvo in četrto polje vseh zapisov, ki v drugem polju vsebujejo niz ,,abc``:

  $ awk '$2 ~ "abc" {print $1, "\t", $4}' podatki.dat
  

• Ukaz cron je uporaben za izvajanje periodičnih opravil (ob danem dnevu in/ali uri). Glejte man 5 crontab za podrobnosti.
• Ukaz file <datoteka> poskusi uganiti zvrst datoteke (besedilo, program, arhiv ipd.).
• Ukaz find (glejte tudi razdelek Imeniki: vzporedba ukazov) je eden najmočnejših in najuporabnejših. Uporablja se za iskanje datotek, ki zadoščajo navedenim pogojem, obenem pa lahko na njih tudi delujemo. Splošna skladnja ukaza je:

  $ find <imenik> <izraz>
  

  kjer <izraz> vključuje pogoje iskanja ter delovanje na najdene datoteke. Primeri:

  $ find . -type l -exec ls -l {} \;
  

  poišče vse datoteke, ki so simbolične povezave, in izpiše, kam kažejo.

  $ find / -name "*.old" -ok rm {} \;
  

  poišče vse datoteke s pripono .old in jih pobriše, pri vsaki pa vpraša za potrditev.

  $ find . -perm +111
  

  poišče vse izvodljive datoteke.

  $ find . -user root
  

  poišče vse datoteke, katerih lastnik je root. Možnosti je še veliko, glejte priročnik.
• Ukaz grep poišče regularne izraze (seveda tudi enostavne nize) v datotekah. Spodnji primer preišče vse datoteke s pripono .tex v trenutnem imeniku in izpiše tiste, v katerih nastopa niz ,,geološk*``: geološka, geološkega, geološkim...

  $ grep -l "geološk*" *.tex
  

• Regularni izraz so navidez zapleten, vendar hudirjevo močan način za iskanje po besedilih. Naslednji regularni izraz, ^a[^a-m]X{4,}txt$ poišče vse vrstice, ki zadoščajo naslednjim pogojem: začnejo se z ,a`, temu sledi katerikoli znak razen črk z intervala a-m, temu sledijo štiri ali več črk X, in se končajo s ,,txt``. Regularne izraze poznajo vsi spodobni urejevalniki, less, in mnogi drugi programi. man grep vam lahko služi kot uvod v regularne izraze.
• Ukaz script <dnevnik> piše dnevniško datoteko komunikacije uporabnik-računalnik v navedeno datoteko, dokler ne vtipkamo ukaza exit. Uporabno pri odkrivanju napak.
• Ukaz sudo selektivno dovoljuje uporabnikom nekatera opravila, ki so sicer dovoljena samo sistemskemu skrbniku, npr. formatiranje in priklapljanje diskov. Preberite priročnik za dodatne informacije.
• Ukaz uname -a izpiše osnovne informacije o sistemu.
• Naslednji ukazi tudi lahko kdaj pridejo prav: bc, cal, chsh, cmp, cut, fmt, head, hexdump, nl, passwd, printf, sort, split, strings, tac, tail, tee, touch, uniq, w, wall, wc, whereis, write, xargs, znew. Preberite ustrezne strani priročnika.

9.6 Pripone imen datotek in programi, ki jih uporabljajo

Pri imenih datotek ste morda naleteli na celo kopico različnih pripon. Če izpustimo nekatere bolj eksotične (datoteke s pisavami in podobno), naslednja tabela podaja, kaj je kaj.

• 1 ... 8: sestavki referenčnega priročnika (angl. man pages). Uporablja jih program man.
• arj: arhivi, napravljeni s programom arj.
• dvi: izhodna datoteka, ki jo izdela TeX (glejte spodaj). Prikažete jo s programom xdvi, s programom dvips pa jo lahko odtisnete ali pa predelate v format PostScript (pripona .ps).
• gz: stisnjena datoteka; razpnemo jo z ukazom gzip -d.
• info: hipertekstna datoteka informacijskega sistema GNU texinfo. Prikažete jo s programom info.
• lsm: datoteka Linux Software Map. Navadna besedilna datoteka z opisom programskega paketa.
• ps: datoteka v formatu PostScript. Prikažemo ali odtisnemo jo s paketom GhostScript (ukaz gs) in, neobvezno, ghostview ali gv.
• rpm: paket Red Hat. Namestite ga z namestitvenim programom rpm.
• taz, tar.Z: arhivska datoteka izdelana s programom tar in stisnjena s programom compress.
• tgz, tar.gz: arhivska datoteka izdelana s programom tar in stisnjena s programom gzip.
• tex: izvorna datoteka za stavni sistem TeX. Namestite paket tex, ki je na voljo v mnogih distribucijah. Paket je precej obsežen. Nekaj časa je krožila okrog distribucija NTeX s pokvarjenimi pisavami, pazite nanjo.
• texi: izvorna datoteka za dokumentacijski sistem GNU texinfo, iz katere lahko pridelamo datoteko .tex in interaktivno hipertekstno datoteko .info. Potrebujete paket texinfo.
• xbm, xpm, xwd: bitne slike. Prikazujete in popravljate jih lahko s programom xpaint.
• Z: datoteka, stisnjena s programom compress.

9.7 Pretvorba datotek

Pri izmenjavi besedilnih datotek med okolji DOS/Windows in Linux pazite na dejstvo, da sistema zaključujeta vrstice na različen način. V DOS se vsaka vrstica zaključi z dvema znakoma, CR/LF (Carriage Return/Line Feed; pomik na začetek vrstice, skok v novo vrstico), pod Linuxom pa samo z LF. Datoteke z DOS zato na Linuxu izgledajo okrancljane z znaki ^M na koncu vsake vrstice; obratno pa datoteke z Linuxa DOS razume kot eno samo kilometrsko vrstico. Orodja kot so dos2unix in unix2dos prevajajo iz enega formata v drugega.

Za zapis naših znakov se uporablja kar nekaj različnik kodnih razporedov. Pod DOS se največ uporablja CP852 ali stari sedembitni standard JUS I.B1.002, pod Windows CP1250, na Linuxu pa ISO 8859-2 (Latin 2). Med različnimi kodnimi nabori lahko pretvarjate z orodjem recode.

Pretvorba iz formatov Word ali WordPerfect v navadno besedilo je malenkost zahtevnejša, je pa možna. Potrebujete eno od orodij, ki jih najdete na primer na ftp://ftp.tex.ac.uk. Poskusite s paketom word2x iz imenika /pub/tex/tools/', ali pa katerega od paketov iz imenika /pub/tex/support/.