6. Izgradnja RPM-jev

RPM-je je razmeroma enostavno zgraditi, še posebej če lahko dobite programsko opremo, ki jo želite zapakirati tako, da se bo lahko potem sama zgradila.

Osnovni potek izgradnje RPM-jev je naslednji:

• Prepričajte se, da je na vašem sistemu imenik /etc/rpmrc namestitveni imenik.
• Priskrbite si izvorno kodo za katero bi na vašem sistemu radi zgradili RPM.
• V vire vnesite vse popravke, ki so potrebni za pravilno izgradnjo.
• Za paket ustvarite specifikacijsko datoteko.
• Prepričajte se, da je vse na ustreznem mestu.
• S pomočjo RPM-ja zgradite paket.

6.1 Datoteka rpmrc

Trenutno se nastavitve za RPM izvajajo samo preko datoteke /etc/rpmrc. Primer te datoteke:

require_vendor: 1
distribution: I roll my own!
require_distribution: 1
topdir: /usr/src/me
vendor: Mickiesoft
packager:  Mickeysoft Packaging Account <packages@mickiesoft.com>

signature: pgp
pgp_name: Mickeysoft Packaging Account
pgp_path: /home/packages/.pgp

tmppath: /usr/tmp

Vrstica require_vendor povzroči, da RPM poišče vrstico s podatki o prodajalcu. Ta podatek lahko izhaja iz /etc/rpmrc ali iz glave datoteke spec same. To izbiro izklopite tako, da postavite številko na 0. Enako velja za vrstici require_distribution in require_group.

Naslednja vrstica je vrstica s podatki o distribuciji. Definirate jo lahko na tem mestu, ali pa kasneje v glavi datoteke spec. Kadar gradite za določeno distribucijo, je dobro, da ta vrstica vsebuje pravilne podatke, čeprav ni obvezna. Vrstica s podatki o prodajalcu deluje na podoben način, definirana pa je lahko poljubno (npr. Andrejeva štacuna z rock glasbo in programsko opremo).

RPM podpira tudi izgradnjo paketov na različnih arhitekturah. Datoteka rpmrc lahko vsebuje spremenljivko ,,optflags`` potrebno za izgradnjo arhivov, ki med izgradnjo zahtevajo oznake za določene arhitekture. Za uporabo te spremenljivke si oglejte kasnejše razdelke.

Poleg tega makra, obstajajo še drugi. Uporabite lahko:

rpm --showrc

6.2 Datoteka Spec

Pričeli bomo z obravnavo datoteke spec. Ta datoteka je potrebna za izgradnjo paketov. Vsebuje opise programske opreme, skupaj z navodili kako jo zgraditi in seznam vseh binarnih zapisov, ki bodo nameščeni.

Svojo datoteko spec poimenujte v skladu s standardnim dogovorom. Imenovala naj bi se: ime paketa -vezaj- številka različice -vezaj- številka izdaje -pika- spec.

Oglejte si naslednjo majhno datoteko spec (vim-3.0-1.spec):

Summary: ejects ejectable media and controls auto ejection
Name: eject
Version: 1.4
Release: 3
Copyright: GPL
Group: Utilities/System
Source:
sunsite.unc.edu:/pub/Linux/utils/disk-management/eject-1.4.tar.gz
Patch: eject-1.4-make.patch
Patch1: eject-1.4-jaz.patch
%description
This program allows the user to eject media that is autoejecting like
CD-ROMs, Jaz and Zip drives, and floppy drives on SPARC machines.

%prep
%setup
%patch -p1
%patch1 -p1

%build
make RPM_OPT_FLAGS="$RPM_OPT_FLAGS"

%install
install -s -m 755 -o 0 -g 0 eject /usr/bin/eject
install -m 644 -o 0 -g 0 eject.1 /usr/man/man1

%files
%doc README COPYING ChangeLog

/usr/bin/eject
/usr/man/man1/eject.1

6.3 Glava

Glava vsebuje nekaj standardnih polj, ki jim morate izpolniti. Vsebuje tudi nekaj opozoril. Polja je potrebno izpolniti na naslednji način:

• Summary: Enovrstičen opis paketa.
• Name: ime se mora ujemati z imenom datoteke rpm-ja, ki ga nameravate uporabiti.
• Version: ime različice se mora ujemati z imenom rpm-ja, ki ga nameravate uporabiti.
• Release: Številka izdaje paketa za isto verzijo (npr. če tvorimo paket in ugotovimo, da je rahlo okvarjen in ga je potrebno ponovno kreirati, bo naslednji paket imel številko izdaje 2).
• Icon: Ime datoteke z ikono, ki jo uporablja namestitveno orodje višje stopnje (kot npr. ,,glint``). To mora biti datoteka s končnico gif in mora biti v imeniku SOURCES.
• Source: Vrstica kaže na lokacijo prvotne izvorne datoteke HOME. Potrebovali jo boste, ko boste ponovno želeli zajeti izvorno kodo ali iskali novejše verzije. Opozorilo: pot do datoteke v tej vrstici SE MORA ujemati s potjo do datoteke, ki je na vašem sistemu (npr. ko boste zajeli izvorno datoteko, ji ne spremenite imena). S pomočjo naslednjih vrstic lahko definirate tudi več kot eno izvorno datoteko:

  Source0: blah-0.tar.gz
  Source1: blah-1.tar.gz
  Source2: fooblah.tar.gz
  

  Te vrstice bi šle v imenik SOURCES. (Struktura imenika je obravnavana v kasnejšem razdelku, ,,imeniška struktura izvora``.)
• Patch: To je mesto, kjer boste lahko našli popravek, če ga boste morali ponovno zajeti. Opozorilo: Ime datoteke se mora ujemati z imenom, ki ste ga uporabili, ko ste kreirali VAŠ popravek. Prav tako, kot lahko imate več virov, lahko imate tudi več popravkov. ] Rezultat bo izgledal nekako tako:

  Patch0: blah-0.patch
  Patch1: blah-1.patch
  Patch2: fooblah.patch
  

  Te datoteke gredo v imenik SOURCES.
• Copyright: Ta vrstica pove komu pripadajo avtorske pravice. Uporabili bi naj nekaj takšnega kot GPL, BSD, MIT, public domain, distribute ali commercial.
• BuildRoot: Ta vrstica vam pri izgradnji in namestitvi omogoča, da imenik označite kot ,,korenski imenik``. To možnost lahko uporabite pri testiranju paketa, preden ga namestite na vaš računalnik.
• Group: Ta vrstica pove namestitvenim programom višje stopnje (kot je npr, ,,glint``) kam v hierarhični strukturi naj ga namesti. Trenutna drevesna struktura skupine izgleda nekako tako:

  Applications
      Communications
      Editors
          Emacs
      Engineering
      Spreadsheets
      Databases
      Graphics
      Networking
      Mail
      Math
      News
      Publishing
          TeX
  Base
      Kernel
  Utilities
      Archiving
      Console
      File
      System
      Terminal
      Text
  Daemons
  Documentation
  X11
      XFree86
          Servers
      Applications
          Graphics
          Networking
      Games
          Strategy
          Video
      Amusements
      Utilities
      Libraries
      Window Managers
  Libraries
  Networking
      Admin
      Daemons
      News
      Utilities
  Development
      Debuggers
      Libraries
          Libc
      Languages
          Fortran
          Tcl
      Building
      Version Control
      Tools
  Shells
  Games
  

• %description: Ni ravno del glave, vendar mora biti definiran skupaj z glavo. Za en paket in/ali podpaket rabite en opisno označbo. To je več vrstično polje, ki bo moralo vsebovati razumljiv opis paketa.

6.4 Prep

Prep je drugi razdelek v datoteki spec. Uporablja se za pripravo virov na izgradnjo. Tu boste morali narediti vse, kar je potrebno za popravo in pripravo virov.

Pazite: Ta dva razdelka sta dejansko le prostora v katerem se izvrši zapis lupine. Za razpakiranje in popravo vaši virov, enostavno tvorite zapis sh in ga vstavite za označbo %prep. Za pomoč pri tem smo kreirali makre.

Prvi izmed teh makrov je makro %setup. V najpreprostejši obliki (brez stikal ukazne vrstice), preprosto razpakira vire in se pomakne (cd) v izvorno datoteko. V ukazu lahko uporabite tudi naslednja stikala:

• -n ime (name) nastavi ime zgrajenega imenika na izpisano ime. Privzeta vrednost je $NAME-$VERSION. Ostale možnosti vključujejo $NAME, ${NAME}${VERSION} oz. karkoli glavna datoteka tar uporablja. (Ne pozabite, da spremenljivke ,,$`` niso prave spremenljivke, ki so na voljo v datoteki spec. Tu se uporabljajo samo kot primer. V vašem paketu morate uporabiti pravo ime in verzijo, ne pa spremenljivke.)
• -c tvori omenjeni imenik, se pomakne vanj in izvrši ukaz untar.
• -b # pred premaknitvijo (cd) v imenik razpakira Source# (to stikalo v kombinaciji s c nima nobenega smisla, torej je ne uporabljajte). Stikalo je uporabno samo v primeru različnih izvornih datotek.
• -a # najprej se pomakne v imenik in nato razpakira Source#.
• -T to stikalo prepiše privzeto opravilo za razpakiranje vira s programom tar in za razpakiranje glavne izvorne datoteke zahteva -b 0 ali -a 0. Uporabite ga, kadar obstajajo sekundarni viri.
• -D imenika pred razpakiranjem ne zbriši. Stikalo je primerno samo v primeru, kadar imate več kot en nastavitveni makro. Uporabljalo naj bi se samo v naslednjih nastavitvenih makrih (nikoli pa ne v prvem makru).

• # bo uvedel Patch# kot popravljeno datoteko.
• -p # določi število imenikov, ki jih je potrebno izločiti iz ukaza patch(1).
• -P privzeto opravilo je uporaba Patch (ali Patch0). Oznaka preprečuje privzeto opravilo in za razpakiranje glavne izvorne datoteke s programom tar zahteva vrednost 0. To stikalo je uporabno v drugem ali naslednjih makrih %patch, ki zahtevajo drugačno vrednost kot prvi makro.
• Namesto dejanskega ukaza %patch # -P lahko uporabite tudi %patch#.

6.5 Izgradnja

V tem razdelku dejansko sploh ni makrov. Ko ste vir razpakirali, popravili in se premaknili v imenik, lahko v ta razdelek vnesete poljubne ukaze, ki jih pri izgradnji programske opreme potrebujete. To je še eno zaporedje ukazov, ki jih izvede sh, torej lahko vstavite vse dovoljene ukaze sh (vključno s komentarji). Trenutni delovni imenik se v vsakem razdelku ponastavi na najvišjo stopnjo izvornega imenika. Ne pozabite na to. Če bo potrebno, se lahko premaknete v podimenike z ukazom cd.

6.6 Namestitev

V tem razdelku sploh ni makrov. Vanj lahko vstavite poljubne ukaze, ki jih za namestitev potrebujete. Če ste si zagotovili namestitev v paketih, ki jih gradite, vnesite to sedaj. Drugače lahko za tvornjenje namestitve popravite makefile in izvršite namestitev, ali pa jo opravite ročno z ukazom sh. Vaš trenutni imenik lahko smatrate kot najvišjo stopnjo izvornega imenika.

6.7 Izbirne pred in po namestitvene/odstranjevalne skripte

Vstavite lahko zapise, ki se izvedejo pred in po namestitvi in odstranitvi binarnih paketov. Glavni razlog za to je, da lahko ldconfig zaženete po namestitvi ali odstranitvi paketov, ki vsebujejo deljene knjižnice. Makri za vsako skripto so v obliki:

• %pre je makro, ki izvrši pred-namestitvene skripte.
• %post je makro, ki izvrši po-namestitvene skripte.
• %preun je makro, ki izvrši pred-odstranitvene skripte.
• %postun je makro, ki izvrši po-odstranitvene skripte.

6.8 Datoteke

To je razdelek, kjer morate navesti datoteke za binarni paket. RPM ne ve, katere binarne datoteke se namestijo kot rezultat ukaza make install. Za to NE obstaja noben način. Nekateri so predlagali, da je potrebno pred in po namestitvi paketa izvajati iskanje. Na večuporabniškem sistemu, to ni sprejemljivo, ker se lahko med procesom izgradnje paketov tvorijo druge datoteke, ki s paketom nimajo nič skupnega.

Na voljo je nekaj makrov, ki opravljajo tudi posebna opravila. Navedeni in opisani so spodaj:

• %doc se uporablja za označevanje dokumentacije v izvornem paketu, ki ga želite namestiti v binarni obliki. Spis se bodo namestili v /usr/doc//$NAME-$VERSION-$RELEASE. S tem makrom lahko v opravilni vrstici prelistate tudi več spisov hkrati, ali pa ločeno z uporabo makra za vsakega posebej.
• %config se uporablja za označevanje nastavitvenih datotek v paketu. Sem spadajo datoteke kot so sendmail.cf, passwd, itd. Če paket, ki vsebuje nastavitvene datoteke kasneje odstranite, se bodo odstranile vse nespremenjene datoteke, vse spremenjene datoteke pa bodo dobile prvotno ime s pripono .rpmsave. Z makrom lahko prelistate tudi več datotek.
• %dir označuje samostojen imenik v seznamu datotek, da je vključen, kot bi spadal k paketu. Če prelistate ime imenika BREZ UPORABE makra %dir, bo glede na privzeto vrednost v seznam datotek vključeno VSE kar ta imenik vsebuje in kasneje nameščeno kot del paketa.
• %files f <ime datoteke> vam omogoča listanje datotek v poljubni datoteki znotraj gradbenega imenika vira. To je koristno v primerih, ko imate paket, ki lahko zgradi svoj lasten seznam datotek. Ta seznam tukaj preprosto vključite in vam ne bo treba podajati seznama datotek.

6.9 Izgradnja

Struktura imenika vira

Najprej potrebujete pravilno oblikovano gradbeno strukturo. To lahko opravite z uporabo datoteke /etc/rpmrc. Večina ljudi uporablja kar /usr/src.

Mogoče boste morali za tvorjenje gradbene strukture ustvarili naslednje imenike:

• BUILD je imenik, kjer RPM izvrši celotno izgradnjo. Čeprav ni potrebno, da testne izgradnje vršite v točno določenem imeniku, bo RPM vršil izgradnjo vedno v tem imeniku.
• SOURCES je imenik, kamor bi morali vstaviti originalne izvorne datoteke tar in popravke. RPM bo, glede na privzeto nastavitev, iskal v tem imeniku.
• SPECS je imenik, kjer naj bi bile vse datoteke spec.
• RPMS je imenik, kamor bo po izgradnji RPM shranil binarne RPM-je.
• SRPMS je imenik, kjer bodo shranjeni vsi izvorni RPM-ji.

Testna izgradnja

Verjetno boste najprej poskusili dobiti izvorno kodo, da bi izgradili čisto brez uporabe RPM. Da bi to storili, najprej razpakirajte vir in spremenite ime imenika v $NAME.orig. Potem ponovno razpakirajte vir. Pri izgradnji uporabite ta vir. Premaknite se v izvorni imenik in za izgradnjo sledite navodilom. Če boste morali stvari urejati, boste potrebovali popravek. Ko se bo izgradil, počistite izvorni imenik. Prepričajte se, da ste odstranili vse datoteke, ki jih je tvorila nastavitvena skripta configure. Potem se iz izvornega imenika pomaknite v njegov predhodni imenik in izvedite nekaj takšnega:

diff uNr dirname.orig dirname > ../SOURCES/dirname-linux.patch

Tvorjenje seznama datotek

Sedaj, ko imate vir, ki bo izgradil paket, in ko veste, kako to narediti, ga izgradite in namestite. Oglejte si izhod namestitvenega niza in z njegovo pomočjo izgradite seznam datotek, ki ga boste uporabili v datoteki spec. Ponavadi gradimo datoteko spec vzporedno z vsemi temi koraki. Tvorite lahko začetno datoteko in vstavite enostavnejše dele, potem po korakih vstavite še ostale.

Izgradnja paketov z RPM

Ko imate datoteko spec, ste pripravljeni na izgradnjo svojega paketa. Najuporabnejši način za to opravilo je uporaba ukaz v naslednji obliki:

rpm ba foobar-1.0.spec

• p pomeni: zaženi samo razdelek prep datoteke spec.
• l je namenjen preverjanju seznama in opravi nekaj testov na %files.
• c tvori prep in prevod. To je primeren način, kadar niste prepričani, ali se bo vaš izvor sploh zgradil. Zdi se neuporaben, ker se verjetno želite igrati z virom tako dolgo, dokler se ne zgradi in potem uporabiti RPM. Ko pa se boste privadili uporabe RPM, boste spoznali, da vam bo v nekaterih primerih v pomoč.
• i napravi prep, prevede in namesti.
• b napravi prep, prevede, namesti in izgradi samo binarni paket.
• a zgradi vse (tako izvorne, kot tudi binarne pakete).

• --short-circuit bo skočil neposredno na določeno stopnjo (uporablja se lahko samo v kombinaciji s c in i).
• --clean odstrani gradbeno strukturo, ko je gotova.
• --keep-temps ohranijo se vse začasne datoteke in skripte, ki so bili ustvarjene v /tmp. Z uporabo stikala -v lahko vidite, katere datoteke so se ustvarile v /tmp.
• --test ne izvede dejanskih stopenj, vendar izvede keep-temp.

6.10 Testiranje

Ko imate izvorni in binarni rpm za svoj paket, ju je potrebno testirati. Najenostavnejše in najbolj učinkovito je, da ga preizkusite na popolnoma drugem računalniku. Nenazadnje ste izvršili veliko ukazov make install na vašem računalniku, torej mora biti dokaj dobro nameščen.

Na paketu lahko uporabite rpm -u imepaketa in ga tako testirate. To pa lahko daje zavajajoče rezultate, ker ste pri izgradnji paketa uporabili make install. Če ste nekaj s seznama datotek izpustili, se to ne bo odstranilo. Potem boste binaren paket ponovno namestili in vaš sistem bo spet popoln, vaš rpm pa še vedno ne bo. Ne pozabite, da bo zaradi tega ker ste za kreiranje paketa uporabili rpm -ba, večina ljudi pri namestitvi uporabila samo rpm -i. V razdelkih izgradnje in namestitve ne storite ničesar, kar bi bilo potrebno storiti kadar se binarne datoteke nameščajo samodejno.

6.11 Kaj narediti z novimi RPM-ji

Ko ste naredili svoj RPM nečesa (predpostavljamo, da to nekaj ni bil že RPM-jan), lahko svoje delo razdelite ostalim (predpostavljamo tudi, da ste RPM-jali nekaj, kar se lahko prosto razširja). To lahko storite tako, da paket naložite na ftp://ftp.redhat.com/.

6.12 Kaj sedaj?

Oglejte si zgornja razdelka o testiranju in kaj narediti z novimi RPM-ji. Želimo, da so na voljo vsi RPM-ji, ki jih dobimo in, da so dobro narejeni. Vzemite si čas in jih dobro preskusite, potem pa jih naložite v dobro vsem. Prosim, prav tako se prepričajte, da nalagate samo programsko opremo, ki je prosto dostopna. Komercialne programske oprema ne nalagajte, če avtorske pravice tega ne dopuščajo. Sem spadajo programska oprema Netscape, ssh, pgp, itd.