Če uporabljate dinamične IP številke (in mnogo ponudnikov vam bo dodelilo le dinamično številko, razen če boste plačali bistveno več), boste morali spoznati omejitve, ki jih to postavlja.
Najprej, zunanji servisi bodo delovali čisto normalno. Lahko boste pošiljali
elektronsko pošto s sendmailom (če ste ga seveda pravilno nastavili),
prenašali datoteke z oddaljenih mest, uporabljali finger na uporabnikih
drugje, uporabljali splet itd.
Na elektronsko pošto boste lahko odgovarjali, ko ne boste povezani. Pošta bo čakala v vrsti, dokler se ne boste znova povezali.
Vaš računalnik pa NI povezan 24 ur na dan, niti nima iste IP številke vsakič, ko se povežete. Zato ne morete sprejemati elektronske pošte naravnost na vaš računalnik, zelo težko je tudi nastaviti ftp ali spletni strežnik, ki bi ga vaši prijatelji lahko uporabljali! Kar se tiče Interneta, vaš računalnik ne obstaja kot en stalno povezan računalnik, ker nima svoje stalne IP številke (pomnite, drugi računalniki bodo lahko uporabljali isto IP številko, ko se bodo povezali).
Če postavite spletni (ali kakšen drug) strežnik, je popolnoma neznan ostalim
uporabnikom na internetu, razen če vejo da je priključen IN njegovo trenutno
IP številko. Obstaja mnogo načinov, da dobijo te podatke, od tega da jim
telefonirate, pošljete elektronsko sporočilo do zvite uporabe datoteke
.plan na lupinskem računu pri vašem PIS-u (če vam le-ta dovoli uporabo
finger-ja in lupinski dostop).
Za večino uporabnikov to ni problem. Vse, kar želi večina ljudi, je pošiljanje in prejemanje elektronske pošte (z uporabo računa pri njihovem ponudniku), uporaba izhodnih povezav z WWW, ftp in drugimi strežniki na Internetu. Če morate imeti vhodne povezave, bi res morali dobiti statično IP številko. Lahko pa poizkusite tudi z zgornjimi namigi...
Celo z dinamičnimi IP številkami lahko nastavite sendmail, da bo poslal vsa
sporočila, ki jih boste napisali. Nastavljanje sendmaila je lahko nejasno in
težko, zato se ga ta dokument ne loteva. Sendmail bi verjetno morali
nastaviti, da bi pošiljal pošto preko poštnega strežnika pri vašem PIS-u
(DS opcija v sendmail.cf). Za več podatkov si oglejte sendmailovo
dokumentacijo in m4 konfiguracije, ki so mu dodane. Skoraj gotovo bo tam
ena, ki bo ustrezala vašim potrebam.
O sendmailu obstaja tudi nekaj dobrih knjig (še posebej O'Reillyjeva ,biblija`), vendar so te skoraj gotovo prezahtevne za večino uporabnikov!
Ko imate sendmail konfiguriran, boste verjetno hoteli, da sendmail pošlje vsa sporočila, ki čakajo v izhodni vrsti takoj, ko se vzpostavi povezava. Dodajte ukaz
sendmail -q &
v vašo skripto /etc/ppp/ip-up (glejte spodaj).
Vhodna pošta je pri dinamičnih IP številkah problem. Lahko jo sposobite takole:
Ta proces lahko avtomatizirate z uporabo skripte /etc/ppp/ip-up
(glejte spodaj).
Medtem ko lahko dokaj veselo uporabljate imenske strežnike pri vašem
ponudniku, lahko postavite tudi lokalni predpomnilni (sekundarni) imenski
strežnik, ki ga zaženete preko skripte ip-up. Prednost pri poganjanju
takšnega strežnika je, da vam bo pri dolgem priklopu prihranil čas, če
pogosto uporabljate iste strežnike.
DNS konfiguracija za predpomnilni imenski strežnik (ki uporablja vrstico
,,forwarders`` v datoteki named.bootin kaže na imenski strežnik pri vašem
PIS-u) je preprosta. O'Reillyjeva knjiga DNS and Bind vam razloži vse, kar
morate vedeti o tem.
Na voljo je tudi DNS-HOWTO.
Če upravljate majhno omrežje, ki dostopa do Interneta preko vašega računalnika z Linuxom (naprimer z uporabo IP Masquerade), je verjetno dobro, da imate lokalni imenski strežnik. Medtem ko je povezava vzpostavljena, vam bo to prihranilo dosti pretoka in zmanjšalo zastoje povezane z razreševanjem imen.
Pravilo omrežnega bontona: vprašajte vašega PIS-a za dovoljenje preden začnete uporabljati sekundarni, predpomnilni imenski strežnik v njegovi domeni. Pravilno konfiguriran imenski strežnik ne bo povzročal težav, toda če ga konfigurirate narobe, jih lahko.