Če je vaš disk tipa IDE ali EIDE, preberite datoteko /usr/src/linux/drivers/block/README.ide (vključena je v izvorno kodo jedra Linuxa), ki vsebuje veliko uporabnih nasvetov o diskih IDE. Veliko sodobnih krmilnikov tipa IDE dela preslikavo med ,,fizičnimi`` in ,,logičnimi`` cilindri/glavami/sektorji.
Do diskov SCSI dostopate s pomočjo linearnih bločnih številk. BIOS si izmisli nekaj ,,logičnih`` podatkov o cilindrih/glavah/sektorjih, da lahko disk deluje v DOS-u.
BIOS, združljiv z IBM PC, navadno ne bo mogel dostopati do particij, večjih od 1024 logičnih cilindrov in bo v najboljšem primeru naredil zaganjanje Linuxa s programom LILO na takšnih particijah problematično.
Vseeno lahko takšne particije uporabite v Linuxu ali kakšnem drugem operacijskem sistemu, ki neposredno dostopajo do krmilnika.
Priporočeno je narediti vsaj eno particijo za Linux v celoti pod omejitvijo 1024 cilindrov in zaganjati sistem z nje. Ostale particije bodo potem delovale v redu.
Videti je, da je nekaj težav tudi z novejšimi pogoni Ultra-DMA. Podrobnosti ne vem, a postajajo zelo pogost problem na namestitvenih prireditvah, ki jih prireja skupina SVLUG. Nič čudnega, če lahko dobite 8 do 12 Gb pogone za 200 ali 300 US$.
[Jim Dennis]
V splošnem je to zelo težko storiti na kateremkoli Unixu zaradi njihove večopravilne narave. Nekateri sicer razvijajo vračanje datotek na datotečnem sistemu ext2fs, a ne veselite se prezgodaj.
Obstaja nekaj programskih paketov, ki namestijo nove ukaze za brisanje in kopiranje. Z novimi ukazi se izbrisana datoteka prenese v poseben imenik - ,,koš za smeti``. Od tam jo lahko vrnete, dokler se koš avtomatično ne izprazni (s procesom, ki teče v ozadju).
Namesto tega lahko preiskujete surovo diskovno napravo (raw disk
device), ki vsebuje problematični datotečni sistem. To je težko delo.
Za kaj takega morate biti izkušen uporabnik in povrhu še
root
. Vendar je to mogoče. Poženite grep
na surovi
diskovni napravi, denimo:
grep -b 'bookmarks' /dev/hdaČe podatki niso bili prepisani, bi jih morali biti sposobni obnoviti z urejevalnikom besedil.
[Dave Cinege]
Kopijo hierarhije imenikov ali popolnega datotečnega sistema na
katerikoli nosilec lahko naredite s programoma GNU Tar ali
cpio
, standarnima pripomočkoma Unixa za te namene. Trenutno
se zdi Tar bolj uporabljan, vključuje pa tudi izbire v ukazni vrstici
za izdelavo stisnjenih, inkrementalnih rezervnih kopij ter kopij z več
nosilci. Dokumentacija v obliki GNU Texinfo vsebuje vse informacije.
Na Usenetu precej omenjajo tudi prosti program Amanda, katerega spletna stran je na naslovu http://www.amanda.org/.
Obstaja tudi več komercialnih pripomočkov za izdelavo rezervnih kopij. Pogosto so vključeni v komercialne distribucije.
V MS-DOS-u uporabite program FIPS.EXE
, vključen v večino
distribucij Linuxa.
Nekaterim komercialnim distribucijam so priloženi tudi njihovi posebni programi za spreminjanje velikosti particij.
Da. Obstaja program defrag
, defragmenter za datotečna sistema
ext2 in minix za Linux in za starejši datotečni sistem tipa ext.
Dostopen je na
ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/system/filesystems/defrag-0.70.tar.gz.
Uporabniki datotečnega sistema ext2 lahko verjetno shajajo tudi brez
defrag
-a, saj vsebuje ext2 dodatno kodo, ki preprečuje
fragmentiranje diska tudi na zelo zasedenih diskih.
Običajno 3,5-palčno disketo velike gostote formatirate takole:
$ fdformat /dev/fd0H1440 $ mkfs -t ext2 -m 0 /dev/fd0H1440 1440
Za diskete velikosti 5,25 palca uporabite fd0h1200
in
1200
namesto 1440
. Če je disketa v pogonu ,,B``,
pišite fd1
namesto fd0
.
Izbira ,,-m 0
`` ukaže programu mkfs.ext2
naj ne
rezervira prostora na disku za superuporabnika - navadno je zadnjih
10% rezerviranih za root
-a.
Prvi ukaz izvede nizko-nivojsko formatiranje. Drugi ukaz ustvari
prazen datotečni sistem. Disketo lahko mountate podobno kot particijo
trdega diska in preprosto kopirate/premikate datoteke s cp
,
mv
ipd.
Pravila za imenovanje naprav so v splošnem ista v vseh Unixih. Najdete
jih v vodniku Installation and Getting Started Guide, ki ga je napisal
Matt Welsh. (Glejte poglavje
,,Kje lahko dobim HOWTO-je in ostalo dokumentacijo?``.) Bolj podroben in
tehničen opis je v dokumentu Linux Allocated Devices, avtorja H. Petra
Anvina, <
hpa@zytor.com>. Ta spis je na voljo v obliki za LaTeX in
ASCII v distribuciji izvorne kode jedra (verjetno v imeniku
/usr/src/kernel/Documentation
) kot
devices.tex
in
devices.txt.
Novejša jedra Linuxa podpirajo programski RAID in bodo delovala z diskovnimi krmilniki RAID.
Samodejni priklapljalnik (angl. automounter) za particije NFS je del večine distribucij Linuxa.
Poleg tega obstaja veliko projektov, povezanih z navideznimi datotečnimi sistemi. Eden izmed njih, Linux Logical Volume Manager, se nahaja na http://linux.msede.com/lvm/.
Da. Eden teh datotečnih sistemov, ppdd, se arhivira na http://pweb.de.uu.net/flexsys.mtk/.
Morda imate pokvarjen datotečni sistem. Okvara je najbrž nastala
zato, ker niste pravilno pripravili Linuxa na izklop (z ukazom
shutdown
) preden ste izklopili ali resetirali
računalnik. Najnovejši program shutdown
dobite na primer v
paketu util-linux
, ki je arhiviran na sunsite in tsx-11.
Če imate srečo, bo program fsck
(ali e2fsck
ali
xfsck
, kakor se pač že imenuje, če nimate avtomatskega
fsck
-ja) lahko popravil vaš datotečni sistem. Če nimate
sreče, je datotečni sistem uničen in ga boste morali reinicializirati
s programom mkfs
(ali mke2fs
ali mkxfs
itd.) in prepisati podatke z varnostnih kopij.
NB: Ne poskusite preverjati datotečnega sistema, ki je priklopljen v načinu za branje/pisanje - to se nanaša tudi na korensko particijo, če ob zagonu ne vidite napisa
VFS: mounted root ... read-only
Ko zaganjate računalnik (ali ročno vključujete izmenjalno področje), morate videti sporočilo
Adding Swap: NNNNk swap-space
Če sploh ne vidite nobenega sporočila, vam verjetno manjka ukaz
(ukaz, ki vključi izmenjevalno funkcijo) v datotekiswapon -av
/etc/rc.local
ali /etc/rc.d/*
(sistemski štartni
skripti), ali ste pozabili vpisati prave podatke v
/etc/fstab
, na primer:
/dev/hda2 none swap sw
Lahko se vam prikaže sporočilo
Unable to find swap-space signature
To pomeni, da ste pozabili pognati mkswap
. Za podrobnosti
glejte man mkswap
; deluje zelo podobno kot mkfs
.
Ukaz free
poleg količine prostega pomnilnika izpiše tudi:
total used free Swap: 10188 2960 7228
[Andy Jefferson]
Za podrobna navodila, kako nastaviti izmenjalno področje, glejte Installation-HOWTO.
Program lilo
(ne celotni paket LILO) uporablja izbiro
-u
v ukazni vrstici za odmestitev zagonskega nalagalnika
LILO. Podati morate tudi ime naprave na katero ste namestili LILO, na
primer:
To na disk zapiše izvorni glavni zagonski sektor, kakršen je bil pred uporabo paketa LILO. Najde ga v datotekililo -u /dev/hda
/boot/boot.0300
.
Če ste LILO namestili na particijo kot sekundarni zagonski nalagalnik,
denimo na /dev/hda1
, lilo
ponovno namesti izvorni
zagonski sektor iz datoteke /boot/boot.0301
. Za podrobnosti
poglejte stran referenčnega priročnika o lilo
. Hvala Villyju
Kruseju, da me je opomnil osvežiti ta odgovor.
Če imate zgodnjo različico paketa LILO, boste morali uporabiti
nedokumentirani dosovski (MS-DOS 5.0 ali poznejši, ali OS/2) ukaz
FDISK /MBR
. To bo obnovilo standardni glavni dosovski
zagonski zapis (angl. Master Boot Record). Če imate DR-DOS 6.0,
pojdite v FDISK
na običajen način in potem izberite izbiro za
prepis glavnega zagonskega zapisa (,,Re-write Master Boot Record``).
Če nimate MS-DOS-a ali DR-DOS-a, morate uporabiti zagonski sektor, ki
ga je LILO shranil, ko ste ga prvič inštalirali. Saj ste shranili to
datoteko, kajne? Verjetno se imenuje boot.0301
ali kaj
podobnega. Napišite
(alidd if=boot.0301 of=/dev/hda bs=445 count=1
/dev/sda
, če uporabljate disk SCSI). To lahko tudi pobriše tudi vašo particijsko
tabelo, zato pozor! Če ste obupani, lahko uporabite
dd if=/dev/zero of=/dev/hda bs=512 count=1
To bo povsem pobrisalo vašo particijsko tabelo in zagonski sektor; potem lahko še enkrat formatirate disk z vašim priljubljenim programom. Toda to bo naredilo tudi vsebino vašega diska nedostopno - če niste strokovnjak, boste izgubili vse podatke.
Upoštevajte, da DOS-ov MBR zažene tisto (in le tisto!) particijo, ki
je označena kot "aktivna". Morda boste morali uporabiti
fdisk
za prižiganje in ugašanje zastavic aktivnosti na vaših
particijah. (Prevajalčeva opomba: Uporabite fdisk
, da se
boste povsem prepričali, da je dosovska particija res aktivna, preden
storite karkoli iz tega poglavja. Zgodilo se mi je že, da je bila
particija z Linuxom aktivna, LILO odstranjen iz MBR, računalnik pa ni
zagnal nobenega sistema.)
fdformat
, razen, ko sem root?
Sistemske klice za formatiranje diskete lahko izvedete le kot root, ne
glede na morebitna drugačna dovoljenja za naprave /dev/fd0*
.
Če želite, da bo katerikoli uporabnik lahko formatiral disketo,
poskusite dobiti program fdformat2
. Ta se izogne omejitvam
tako, da teče s setuid
kot root.
Glejte razdelek ,,EXT2-fs: warning: mounting unchecked filesystem.``.
Še enkrat ga priklopite. Če je datoteka /etc/fstab
pravilna,
preprosto priklopite takole:
mount -n -o remount /
Če je /etc/fstab
napačna, morate podati ime naprave in
verjetno tudi njen tip, npr.:
mount -n -o remount -t ext2 /dev/hda2 /
Če vas zanima, kako ste zašli v trenutno stanje, preberite razdelek ,,EXT2-fs: warning: mounting unchecked filesystem.``.
/proc/kcore
! Jo lahko pobrišem?
V resnici nobena od datotek v imeniku /proc
ne počiva v njem
- to so le ,,navidezne`` datoteke, ki jih naredi jedro, da vam da
informacijo o sistemu. Zato tudi nobena od tamkajšnjih datotek ne
zaseda prostora na disku.
/proc/kcore
je ,,vzdevek`` pomnilnika v vašem računalniku.
Velikost te datoteke je enaka kot velikost vašega RAM-a in če jo
berete kot datoteko, bere jedro vsebino pomnilnika.
Izbira v BIOS-u za dovolitev diskov z več kot 1024 cilindri je potrebna le za odpravo pomanjkljivosti PC-kompatibilnega BIOS-a in mora biti v Linuxu izklopljena. Starejša jedra Linuxa morajo imeti izklopljene vse izbire ,,naprednega BIOS-a`` - vse, razen tiste o pregledovanju vodila za zaganjalne naprave (bus scanning for bootable devices).
Datotečni sistem z dnevniki (angl. journalling file system), imenovan ,,Reiserfs``, so pravkar izdali v preizkušnjo. Pravijo, da naredi Linux celo hitrejši od Linuxa z nameščenim datotečnim sistemom Ext2.
Vsi podatki so dostopni prek http://devlinux.org/namesys.