Pravzaprav več kot le 1%...
Programa tar
in gzip
sta standardno uporabljana programa za
arhiviranje in stiskanje datotek na Unixu. Prvi služi za izdelavo
arhivov -- podobno kot PKZIP
na DOS, le da arhiva ne stisne. Nov
arhiv ustvarimo takole:
$ tar -cvf <arhuvska_datoteka.tar> <datoteka> [datoteka...]
Iz arhiva izluščimo posamezno datoteko ali več datotek:
$ tar -xpvf <arhivska_datoteka.tar> [datoteka...]
Vsebino arhiva izpišemo z ukazom:
$ tar -tf <arhivska_datoteka.tar> | less
Arhiv (ali kakršnokoli drugo datoteko) lahko stisnemo s programoma
compress
ali gzip
. Drugi je novejši in precej bolj učinkovit
pri stiskanju, zato uporabo prvega odsvetujemo.
$ compress <datoteka>
$ gzip <datoteka>
Rezultat je stisnjena datoteka, ki ima bodisi pripono .Z
(compress
) ali .gz (gzip
). Nobeden od njiju ni arhivski
program in stisneta le po eno datoteko naenkrat. Stisnjene datoteke
razpnemo z obratnima ukazoma:
$ compress -d <datoteka.Z>
$ gzip -d <datoteka.gz>
Več o enem in drugem preberite v priročniku.
Obstajajo tudi programi unarj
, zip
in unzip
. Slednja
sta povsem združljiva s parom PKZIP/PKUNZIP. Arhivske datoteke s pripono
.tar.gz
ali .tgz
so v svetu Unixa enako pogoste kot datoteke
.ZIP v svetu DOS. Gre za datoteke, ki so bile najprej arhivirane s
programom tar
, zatem pa še stisnjene s programom
gzip
. Vsebino stisnjene arhivske datoteke si ogledamo tako, da
progranu tar
dodatno podamo še izbiro -z
:
$ tar -ztf <datoteka.tar.gz> | less
Najprej: nameščanje dodatnih programov je delo sistemskega
skrbnika. Večina programskih paketov za Linux se razpečuje kot arhiv
.tar.gz. Arhiv navadno vsebuje podimenik z imenom
programskega paketa, ta pa vsebuje vse datoteke in eventuelne
podimenike. Dodatne programe navadno nameščamo v imenik
/usr/local
. Arhiv razpakiramo z ukazom:
# tar -zxf <arhiv.tar.gz>
Navodila za namestitev so navadno v datoteki README ali
INSTALL. Dostikrat je programski paket na voljo le kot
izvorna koda, kar pomeni, da ga morate najprej prevesti. Dostikrat gre
to enostavno z zaporedjem ukazom ./configure
, make
in
make install
. Seveda potrebujete prevajalnik gcc
ali
g++
.
Drugi arhivi morajo biti razpakirani iz korenskega imenika
/; takšni arhivi so recimo Slackware (.tgz
). Spet
tretji ne vsebujejo podimenika, ampak se datoteke razpakirajo kar v
trenutnem imeniku. Vedno je pametno prej z izbiro -t
izpisati
vsebino arhiva, preden ga z izbiro -x
v resnici razpakiramo.
Paketi za distribucije Debian, Red Hat in Caldera uporabljajo lasten
arhivski format; prva .deb
, drugi dve .rpm
. Posebno drug
format je precej razširjen; takšne pakete namestimo enostavno z ukazom:
# rpm -i paket.rpm
Avtomatična dopolnitev ukazov: pritisk na tipko <TAB> pri
tipkanju v ukazni lupini avtomatično dopolni vrstico. Na primer, če
prevajate program, gcc precej_dolgo_ime_datoteke.c
, je
dovolj, če natipkate začetek imena in pritisnete <TAB>: gcc
prec<TAB>
(začetek mora biti dovolj dolg, da enolično
določa datoteko; v nasprotnem primeru bo ukazna lupina prikazala vse
datoteke, ki ustrezajo pogoju).
Pomikanje nazaj po izpisu: pri izpisovanju na zaslon se dostikrat zgodi, da je tisto zanimivo ravnokar izginilo na vrhu zaslona. Nekaj zadnjih strani izpisa (koliko, je odvisno od grafične kartice) je kljub vsemu še shranjeno, do njih pridete s pritiskom na tipki <SHIFT>+<PAGE UP>.
Vrnitev zaslona v normalno stanje: če ste na zaslon s programoma
more
ali cat
izpisali kakšno čudno, recimo binarno,
datoteko, je zaslon lahko ostal v neuporabnem stanju. Poskusite na
slepo natipkati reset
ali pa naslednji niz znakov: echo
CTRL-V ESC c RETURN
.
Odreži in prilepi: za znakovni zaslon glej spodaj; v X11 kliknite
in povlecite miško, da označite (pobarvate) besedilo, potem kazalček
prestavite na željeno mesto in pritisnite srednji gumb na miški (ali
levega in desnega hkrati, če imate miš z dvema gumboma). Obstaja tudi
odlagališče xclipboard
(kamor lahko odlagamo samo besedilo); naj
vas pri njem ne zmede zelo dolg odzivni čas.
Miška in znakovni zaslon: če ste namestili paket gpm
,
gonilnik za miško za znakovni zaslon, lahko z klikom in potegom
označite besedilo, s klikom na desni gumb pa ga prenesete na nov
kraj. Deluje tudi prek več virtualnih konzol.
Sporočila jedra operacijskega sistema: v datoteko
/var/adm/messages (ali /var/log/messages) se
zapisujejo sporočila jedra, vključno z izpisom ob zagonu. Tudi ukaz
dmesg
je uporaben.
Če vas skrbi, kje boste našli nadomestila za svoje stare programe z
DOS/Windows, vam svetujemo, da se najprej obrnete na enega od glavnih
arhivov programja za Linux:
ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux
,
ftp://tsx-11.mit.edu/pub/linux
, ali
ftp://ftp.funet.fi/pub/Linux
(vsi so zrcaljeni širom
sveta, tako da poiščite najbližje zrcalo). Drug imeniten kraj je stran
,,Linux Applications and Utilities Page`` na
http://www.xnet.com/~blatura/linapps.shtml
.
Na Linuxu lahko počenjate cel kup stvari, ki jih je bilo nerodno, težko ali pa sploh nemogoče izvesti pod DOS/Windows. Tole je kratek seznam; le toliko, da dobite okus:
at
omogoča izvajanje ukazov ob določenem času
awk
je preprost, a močan jezik za delo s podatkovnimi
datotekami (in ne samo z njimi). Če je podatki.dat
tabela s
podatki, lahko z naslednjim enovrstičnim programčkom izpišete prvo in
četrto polje vseh zapisov, ki v drugem polju vsebujejo niz ,,abc``:
$ awk '$2 ~ "abc" {print $1, "\t", $4}' podatki.dat
cron
je uporaben za izvajanje periodičnih opravil (ob
danem dnevu in/ali uri). Glejte man 5 crontab
za podrobnosti.
file <datoteka>
poskusi uganiti zvrst
datoteke
(besedilo, program, arhiv ipd.).
find
(glejte tudi razdelek
Imeniki: vzporedba ukazov) je eden najmočnejših in
najuporabnejših. Uporablja se za iskanje datotek, ki zadoščajo
navedenim pogojem, obenem pa lahko na njih tudi delujemo. Splošna
skladnja ukaza je:
$ find <imenik> <izraz>
kjer <izraz> vključuje pogoje iskanja ter delovanje na najdene
datoteke. Primeri:
$ find . -type l -exec ls -l {} \;
poišče vse datoteke, ki so simbolične povezave, in izpiše, kam kažejo.
$ find / -name "*.old" -ok rm {} \;
poišče vse datoteke s pripono .old
in jih pobriše, pri vsaki pa
vpraša za potrditev.
$ find . -perm +111
poišče vse izvodljive datoteke.
$ find . -user root
poišče vse datoteke, katerih lastnik je root. Možnosti je še veliko,
glejte priročnik.
grep
poišče regularne izraze (seveda tudi enostavne
nize) v datotekah. Spodnji primer preišče vse datoteke s pripono
.tex
v trenutnem imeniku in izpiše tiste, v katerih nastopa niz
,,geološk*``: geološka, geološkega, geološkim...
$ grep -l "geološk*" *.tex
^a[^a-m]X{4,}txt$
poišče vse vrstice, ki zadoščajo naslednjim
pogojem: začnejo se z ,a`, temu sledi katerikoli znak razen črk z
intervala a-m, temu sledijo štiri ali več črk X, in se končajo s
,,txt``. Regularne izraze poznajo vsi spodobni urejevalniki,
less
, in mnogi drugi programi. man grep
vam lahko služi
kot uvod v regularne izraze.
script <dnevnik>
piše dnevniško datoteko
komunikacije uporabnik-računalnik v navedeno datoteko, dokler ne
vtipkamo ukaza exit
. Uporabno pri odkrivanju napak.
sudo
selektivno dovoljuje uporabnikom nekatera
opravila, ki so sicer dovoljena samo sistemskemu skrbniku,
npr. formatiranje in priklapljanje diskov. Preberite priročnik za
dodatne informacije.
uname -a
izpiše osnovne informacije o sistemu.
bc, cal, chsh, cmp,
cut, fmt, head, hexdump, nl, passwd, printf, sort, split, strings, tac,
tail, tee, touch, uniq, w, wall, wc, whereis, write, xargs, znew.
Preberite ustrezne strani priročnika.
Pri imenih datotek ste morda naleteli na celo kopico različnih pripon. Če izpustimo nekatere bolj eksotične (datoteke s pisavami in podobno), naslednja tabela podaja, kaj je kaj.
1 ... 8
: sestavki referenčnega priročnika (angl. man
pages). Uporablja jih program man
.
arj
: arhivi, napravljeni s programom arj
.
dvi
: izhodna datoteka, ki jo izdela TeX (glejte
spodaj). Prikažete jo s programom xdvi
, s programom dvips
pa
jo lahko odtisnete ali pa predelate v format PostScript (pripona .ps
).
gz
: stisnjena datoteka; razpnemo jo z ukazom gzip -d
.
info
: hipertekstna datoteka informacijskega sistema GNU
texinfo. Prikažete jo s programom info
.
lsm
: datoteka Linux Software Map. Navadna besedilna
datoteka z opisom programskega paketa.
ps
: datoteka v formatu PostScript. Prikažemo ali odtisnemo
jo s paketom GhostScript (ukaz gs
) in, neobvezno, ghostview
ali gv
.
rpm
: paket Red Hat. Namestite ga z namestitvenim programom
rpm
.
taz, tar.Z
: arhivska datoteka izdelana s programom tar
in stisnjena s programom compress
.
tgz, tar.gz
: arhivska datoteka izdelana s programom
tar
in stisnjena s programom gzip
.
tex
: izvorna datoteka za stavni sistem TeX. Namestite paket
tex
, ki je na voljo v mnogih distribucijah. Paket je precej
obsežen. Nekaj časa je krožila okrog distribucija NTeX s pokvarjenimi
pisavami, pazite nanjo.
texi
: izvorna datoteka za dokumentacijski sistem GNU
texinfo, iz katere lahko pridelamo datoteko .tex
in interaktivno
hipertekstno datoteko .info
. Potrebujete paket texinfo
.
xbm, xpm, xwd
: bitne slike. Prikazujete in popravljate jih
lahko s programom xpaint
.
Z
: datoteka, stisnjena s programom compress
.
Pri izmenjavi besedilnih datotek med okolji DOS/Windows in Linux
pazite na dejstvo, da sistema zaključujeta vrstice na različen
način. V DOS se vsaka vrstica zaključi z dvema znakoma, CR/LF
(Carriage Return/Line Feed; pomik na začetek vrstice, skok v novo
vrstico), pod Linuxom pa samo z LF. Datoteke z DOS zato na Linuxu
izgledajo okrancljane z znaki ^M na koncu vsake vrstice; obratno pa
datoteke z Linuxa DOS razume kot eno samo kilometrsko vrstico. Orodja
kot so dos2unix
in unix2dos
prevajajo iz enega formata v
drugega.
Za zapis naših znakov se uporablja kar nekaj različnik kodnih
razporedov. Pod DOS se največ uporablja CP852 ali stari sedembitni
standard JUS I.B1.002, pod Windows CP1250, na Linuxu pa ISO 8859-2
(Latin 2). Med različnimi kodnimi nabori lahko pretvarjate z orodjem
recode
.
Pretvorba iz formatov Word ali WordPerfect v navadno besedilo je
malenkost zahtevnejša, je pa možna. Potrebujete eno od orodij, ki jih
najdete na primer na
ftp://ftp.tex.ac.uk
. Poskusite s paketom word2x
iz
imenika /pub/tex/tools/', ali pa katerega od paketov iz
imenika /pub/tex/support/.