Da. Linux uporablja standardno particijsko shemo MS-DOS-a, zato lahko
deli vaš disk z drugimi operacijskimi sistemi. Vendar pozor, nekateri
drugi operacijski sistemi morda niso povsem združljivi. Na primer,
DOS-ova FDISK.EXE
in FORMAT.EXE
lahko prepišeta
podatke na particiji z Linuxom, ker včasih nepravilno uporabljata
particijske podatke z zagonskega sektorja namesto s particijske
tabele.
Da bi programom preprečili takšno početje, kaže napolniti z ničlami (v Linuxu) začetek particijske tabele, ki ste jo naredili, preden uporabite MS-DOS (ali karkoli) in jo formatirate. Napišite:
kjer je$ dd if=/dev/zero of=/dev/hdXY bs=512 count=1
hdXY
ustrezna particija; npr. hda1
za prvo
particijo na prvem disku IDE.
Linux lahko bere in piše datoteke na vaših dosovskih ali OS/2-jevskih
particijah in disketah tipa FAT. Pri tem uporablja dosovski datotečni
sistem, vgrajen v jedro, ali paket mtools
. Nekatera jedra so
lahko prevedena tudi s podporo za datotečni sistem VFAT, ki jih
uporabljajo Windows 9x in Windows NT.
Poročajo o gonilniku pod licenco GPL za OS/2, ki lahko bere in piše po particijah ext2 za Linux.
Informacije o podpori datotečnemu sistemu FAT32 najdete na http://bmrc.berkeley.edu/people/chaffee/fat32.html.
Glejte razdelek ,,Katero programje podpira Linux?`` za podrobnosti in status emulatorjev za DOS, MS Windows in System V.
Glejte tudi razdelke ,,Ali lahko Linux dostopa do Amiginih datotečnih sistemov?``, ,,Ali lahko Linux dostopa do datotečnih sistemov UFS (BSD, SysV itd.)?``, ,,Ali lahko Linux dostopa do datotečnih sistemov SMB?`` in ,,Ali lahko Linux dostopa do Macovih datotečnih sistemov?``.
Menda so v razvoju gonilniki za NTFS, ki bi morali podpirati komprimiranje kot standardno lastnost.
Uporabite dosovski datotečni sistem; napišite npr.:
$ mkdir /dos $ mount -t msdos -o conv=text,umask=022,uid=100,gid=100 /dev/hda3 /dos
Če gre za disketo, je ne pozabite odklopiti (z umount
),
preden jo vzamete iz enote!
Po želji lahko uporabite izbire conv=text/binary/auto
,
umask=nnn
, uid=nnn
, in gid=nnn
, s katerimi
nadzorujete avtomatične pretvorbe na koncu vrstice, dovoljenja in
lastništvo datotek na dosovskem datotečnem sistemu, kot se pojavljajo
pod Linuxom. Če priklopite DOS-ov sistem tako, da ga uvrstite v
/etc/fstab
, lahko navedete te možnosti tam (ločene z vejico).
Alternativa temu bi bila uporaba mtools
, ki jih najdete na
mestih FTP v izvedljivi in izvorni kodi. Glejte razdelek
,,Kako dobim stvari za Linux po FTP-ju?``.
Obstaja popravek za jedro (znan kot fd-patches), ki dovoljuje nestandardno število sledi in/ali sektorjev na disketah; ta popravek je bil vključen v alfa testiranje jedra 1.1.
Od nedavnega jih res podpira. Več informacij zvete na spletnem naslovu http://www.netspace.net.au/~reiter/e2compr/.
Obstaja tudi spletna stran, posvečena popravkom za e2compr
.
Koda je še vedno eksperimentalna in vključuje popravke za jedra serij
2.0 in 2.1. Za več informacij o tem projektu, vključno z zadnjimi
popravki in naslovi elektronskih spiskov, poglejte
http://debs.fuller.edu/e2compr/.
[Roderich Schupp]
Zlibc
je program, ki dovoljuje obstoječim aplikacijam branje
komprimiranih (z GNU gzip
-om) datotek, kot da ne bi bile
stisnjene. Poglejte na
ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/libs/. Avtor je Alain Knaff.
Obstaja tudi komprimirajoči gonilnik za blokovne naprave, ,,DouBle`` avtorja Jean-Marca Verbavatza, ki lahko poskrbi za sprotno komprimiranje diska v jedru. Distribucijo izvorne kode najdete na ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/patches/diskdrives/. Ta gonilnik komprimira inode in podatke o imenikih, kot tudi datoteke, zato je vsaka okvara datotečnega sistema lahko že usodna.
Obstaja tudi paket, imenovan tcx
(Transparently Compressed
Executables), ki vam dovoljuje posest komprimiranih redko uporabljanih
izvedljivih datotek in začasno odkomprimiranje le-teh po potrebi.
Najdete ga na
ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/utils/compress/.
Še do pred kratkim tega niste mogli početi zlahka. Do dosovskih
pogonov DOS-a 6.X lahko dostopate v emulaciji DOS-a (
,,Katere programe podpira Linux``), toda to
je težje kot doseganje normalnih pogonov s pomočjo dosovskega modula
ali izbire v jedru ali s paketom mtools
.
Nedavno pa je bil dodan paket imenovan dmsdos
, ki bere in
piše komprimirane datotečne sisteme kot je DoubleSpace/DriveSpace
v MS-DOS 6.x in Win95, kot tudi različici 3 in 4 programa Stacker.
To je naložljiv modul jedra, ki je dostopen v arhivih na mestu
ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/system/filesystem/dosfs/.
Da, toda v Linuxu boste lahko s particije HPFS le brali. Pri
prevajanju jedra je dostopna tudi izbira za podporo sistemu HPFS v
jedru, ali kot modul. Glejte datoteko
Documentation/filesystems/hpfs.txt
v distribuciji izvorne
kode jedra (razdelek
,,Kako nadgradim/prevedem svoje jedro?``). Particijo HPFS lahko potem
mountate npr. takole:
$ mkdir /hpfs $ mount -t hpfs /dev/hda5 /hpfs
Jedro Linuxa podpira datotečni sistem Amiga Fast File System (AFFS) različice 1.3 ali poznejše, kot izbiro pri prevajanju jedra ali kot modul. Za več informacij glejte datoteko Documentation/filesystems/affs.txt.
Glejte tudi razdelek ,,Kako nadgradim/prevedem svoje jedro?``.
Linux podpira AFFS le na particijah trdih diskov. Diskete niso podprte zaradi nezdružljivosti disketnih krmilnikov Amige in krmilnikov v osebnih računalnikih in delovnih postajah. Gonilnik za AFFS lahko tudi priklaplja diskovne particije, ki jih uporablja Un*x Amiga Emulator, avtorja Bernda Schmidta.
Zadnja jedra lahko priklapljajo (v načinu ,,samo branje``) datotečne sisteme UFS, ki jih uporabljajo System V, Coherent; Xenix; BSD in izpeljanke kot so SunOS, FreeBSD, NetBSD in NeXTstep. Podpora za UFS je na voljo kot izbira pri prevajanju jedra ali kot modul.
Glejte tudi razdelek ,,Kako nadgradim/prevedem svoje jedro?``.
Linux lahko bere in piše po diskih, delujočih pod Windows for Workgroups
in diskih Windows NT SMB. Glejte datoteko
Documentation/filesystems/smbfs.txt
, ki pride poleg izvorne
kode jedra in razdelek
,,Kako nadgradim/prevedem svoje jedro?``.
Obstaja tudi zbirka programov imenovana Samba, ki zagotavlja podporo
za omrežne datotečne sisteme WfW (če tečejo pod TCP/IP). Informacija
o tem je v datoteki README
na
ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/system/network/samba/.
Spletna stran Sambe je na http://www.samba.org/, o podpori SMB pa lahko berete tudi na spletni strani http://samba.anu.edu.au/samba/.
Dobi se nabor uporabnih programov, ki lahko berejo in pišejo na Macintosh Hierarchical File System (HFS). Najdete ga na ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/utils/disk-management/.
Projekt WINE, ki se ukvarja z razvijanjem emulatorja MS Windows za Linux, še ni zrel za splošno razširjanje. Če želite prispevati k razvoju, poglejte status projekta v novičarski skupini comp.emulators.ms-windows.wine.
Pogosto zastavljena vprašanja v zvezi s tem je zbral P. David Gardner na ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/docs/faqs/Wine-FAQ/.
Do nadaljnjega je najboljša izbira za pogon programov v MS Windows - resno - da resetirate računalnik. LILO, zagonski nalagalnik Linuxa, lahko zažene enega izmed operacijskih sistemov v menuju. Za podrobnosti glejte dokumentacijo, ki pride poleg LILO.
Tudi LOADLIN
(dosovski program za nalaganje Linuxa ali jedro
drugega OS) je priročna pot za sobivanje Linuxa in DOS-a.
LOADLIN
je še posebej priročen, ko želite namestiti Linux na
tretji ali četrti pogon vašega sistema (ali, ko dodajate pogon SCSI na
sistem z obstoječimi pogoni IDE).
V teh primerih običajno zaganjalnik LILO ne zna najti ali naložiti
jedra na ,drugem` pogonu. Torej preprosto naredite imenik
C:\LINUX
(ali karkoli), postavite vanj LOADLIN
s
kopijo vašega jedra, in uporabite to sestavo.
LOADLIN
uporablja VCPI. Win '95 bodo ob njegovem zagonu
hoteli narediti ,,ponoven zagon v načinu DOS`` (kot tudi pri
nekaterih drugih dosovskih programih, ki tečejo v zaščitenem
načinu procesorja).
Zgodnje različice programa LOADLIN
so včasih potrebovale
paket, imenovan REALBIOS.COM
, ki je potreboval
zagonski postopek s (skoraj) prazno disketo za preslikavo
prekinitvenih vektorjev REALBIOS (preden je naložil katerikoli
programski gonilnik). (Trenutne različice niso pakirane
skupaj s to datoteko, torej jo najverjetneje tudi ne potrebujejo.)
[Jim Dennis]
Informacije so delno pobrane iz izvrstnega spisa NFS HOWTO Nicolaia Langfeldta, ki je bil oktobra 1999 še svež.
Večina jeder različice 2.2.x potrebuje vrsto popravkov za namestitev
podsistema knfsd
, ki ga vzdržuje H. J. Lu, za učinkovito (ali
pa sploh) delovanje s stroji Sparc, IBM RS, Alpha in morda tudi
drugimi. Ta paket je pravzaprav zbirka popravkov za izvorno kodo
jedra.
Obstaja tudi strežnik, ki teče v uporabniškem prostoru. Sicer mu manjka podpora za zaklepanje oddaljenih datotek, a je preprostejši za namestitev. Lahko je enako učinkovit.
Spisek URL-jev za strežnik knfsd in uporabniški strežnik je pri
novejših izdajah jedra v datoteki Documentation/Changes
.
Za jedrni podsistem za podporo NFS obstaja tudi strežnik CVS, kot tudi
spletna stran o NFS na
http://www.linuxnfs.sourceforge.org/, čeprav ta stran zahteva
vnos gesla za dostop. Ustrezni URL-ji so našteti v datoteki
README.nfs
na
ftp://ftp.si.kernel.org/ in drugih
arhivnih mestih jedra, skupaj z navodili za priključitev. Popravki so
na
ftp://ftp.varesearch.com/pub/kernel/latest/patches/.
Arhivi izvorne kode uporabniškega strežnika in pripomočkov zanj so trenutno na ftp://linux.mathematik.tu-darmstadt.de/pub/linux/people/okir/.
Na poštni listi linux-kernel
se venomer porajajo pogovori o
stanju podsistema NFS, za katerega se zdi, da se hitro spreminja.
Da. Za okenski sistem X obstaja precej strežnikov pisav True Type.
Eden izmed njih je xfsft
, katerega domača stran je na
http://www.dcs.ed.ac.uk/home/jec/programs/xfsft/. Tam so tudi
navodila za prikrojitev.
Ljudje tudi poročajo o uspehih z drugimi strežniki pisav True Type. Z
domače strani xfsft
vodijo povezave tudi do teh.
Podporo za pisave True Type lahko prevedete tudi neposredno v vaš
strežnik X. Za podrobnosti spet poglejte na domačo stran strežnika
xfsft
.
Če LILO ne deluje in ima stroj nameščen MS-DOS ali Microsoft Windows,
vam lahko ostane računalnik, ki se noče zagnati. To se lahko zgodi
tudi pri nadgradnji vaše distribucije Linuxa. Ponovna namestitev
nalagalnika LILO je zadnja stvar, ki jo naredi namestitveni program.
Kadar nameščate ali nadgrajujete Linux na stroj z dvojnim zaganjanjem,
je zelo pomembno, da imate v bližini rešilno disketo za MS-DOS ali
Windows, da lahko izvedete FDISK /MBR
. Potem lahko uporabite
LOADLIN.EXE
namesto nalagalnika LILO.
Naslednja datoteka CONFIG.SYS
je eden od možnih načinov
za klicanje LOADLIN.EXE
in zagon MS-DOS-a ali Linuxa.
[menu] menuitem=DOS, Dos Boot menuitem=LINUX, Linux Boot [LINUX] shell=c:\redhat\loadlin.exe c:\redhat\autoboot\vmlinuz vga=5 root=/dev/hdc1 ro [DOS] STACKS = 0,0 rem Vsi ostali gonilniki za DOS se naložijo tukaj.To ustvari menu, kjer lahko skočite neposredno na
loadlin
,
še preden se naložijo vsi gonilniki MS-DOS-a.
Poti in izbire so specifične vsakemu posameznemu stroji in bi morale
biti očitno intuitivne tudi najbolj naključnemu opazovalcu. Glejte
dokumentacijo za LOADLIN.EXE
za izbire. Te so enake kot pri
nalagalniku LILO in se tako ali tako le posredujejo jedru.
[Jim Harvey]
Takole:
FDISK.EXE
za OS/2 (ne s programom
fdisk
za Linux).mkfs -t
ext2
ali mke2fs
). Zdaj lahko, če želite, uporabite
fdisk
v Linuxu in spremenite kodo nove particije na tip 83
(Linux Native) - to lahko pomaga nekaterim avtomatičnim skriptom
poiskati pravo particijo./etc/lilo/config
ali /etc/lilo.config
napišite
boot = /dev/hda2
, kjer je /dev/hda2
zaganjalna
particija.Kup HOWTO-jev o večzagonskem nalaganju sistemov je na domači strani LDP, http://www.linuxdoc.org/.
Poglejte Mini-HOWTO na to temo. Ta Mini-HOWTO trenutno ni vzdrževan, a ga lahko dobite v ftp://www.linuxdoc.org/.